Jack Brainard: BRZDE IN BRZDANJE

, , Oprema, Težave, Trening

Vprašaj 10 različnih trenerjev, katera je njihova najljubša brzda, in dobil boš 10 različnih odgovorov. Vprašaj teh istih 10 trenerjev „zakaj“ in tudi ti odgovori bodo različni. Verjetno bo nekaj (če sploh kakšen) odgovorov vsebovalo mehaniko ali principe mehanike, vključene v proces brzdanja konja. Nihče od trenerjev pa v diskusijo ne bo vključil anatomije konjevih ust ali površine, ki nosi brzdo, ali točke pritiska.
Le malo ljudi razume, kaj se, s konjevega gledišča, zgodi, ko potegnemo za vajeti. Večina jahačev pozna reakcijo, ki jo dobi od konja, po tem, ko potegnejo za vajeti, a ne vedo, zakaj pride do nje. Takšni konjarji so pripravljeni kupiti ali preizkusiti novo brzdo pri najmanjšem znaku, za katerega menijo, da gre za negativno konjevo reakcijo.
Dejansko pa brzde igrajo le stransko vlogo v treningu konja. Nesposobnost trenerja ima za rezultat napačen vtis, da konj, pri najmanjši provokaciji, potrebuje novo ali drugačno brzdo. Kako bi razčistili te nesporazume?
Pojdimo nazaj, tam, kjer se je vse začelo. Zgodovina brzd je fascinantna in največja avtoriteta na tem področju, ki jo poznam, je Glenn Vernam. Njegova knjiga, „Man On Horseback“, je neprecenljiva. Nihče drug ni toliko raziskoval. Od njega se naučimo, da so Skiti prvi udomačili konja okoli 6.000 let pred našim štetjem. Dejansko so za brzde uporabljali paličice. Narejene so bile iz lesa, rogov ali usnja. Vemo torej, da so bile nelomljene brzde brez vzvoda v uporabi pred snaffli in vse pripelje do dejstva, da so že 4.000 let pr. n. š. poznali in uporabljali brzde. Morda so jih uporabljali že v neolitiku, a jih vsa ljudstva niso sprejela pred svitom krščanske ere. Kakorkoli, mnogo drugih izumov in zvijač je bilo uporabljenih pri kontroli konj. Najboljši razpoložljivi dokazi pa nas vodi k spoznanju, da so se brzde na vzvod, curb bits, pojavile nekje okoli 1000 let pr. n. š.
Stari grški pisatelji radi pripisujejo iznajdbo snaffle brzde svoji državi in najbrž je to tudi res. V svojih zapisih je Xenophon opisal snaffle in navodila, kako jo uporabljati. To je bilo okoli 200 let pr. n. š. Dosti teh antičnih brzd je bilo bogato okrašenih, in moderen konjar ne bi okleval uporabiti takšno prekrasno ročno delo na svojem konju.
Ena najbolj zanimivih zgodb iz zgodovine je tista o Aleksandru Velikem. Aleksander je bil prvi, ki je treniral vojne konjenice in v njegovi dvajsetletni osvojitvi Perzije je jahal čudovitega konja Bukefalosa. Konj je umrl leta 326 pr. n. št., in Aleksander ga je dal pokopati na obrežju reke, kjer je preminil. Na tem mestu je potem zgradil mesto, imenovano Buchephalus, blizu Jheluma v zahodnem Pakistanu. Na kipu Aleksandra, narejenem leta 334 pr. n. š. vidimo, da je Bukefalos nosil snaffle. Vemo tudi, da je Aleksander z njim prejahal, v tridesetih letih, kar sta bila skupaj, 25.000 milj.
Zdaj, ko vemo, da brzde niso nič novega, je očitno, da težava leži v njihovi uporabi. Konj nam veliko pove, a ne poslušajo ga vsi. Obstajajo pa določene konstante, in če jih poznamo, nam postane proces brzdanja bolj logičen.
Najprej, kakršna koli naprava za kontrolo, ki jo damo konju na glavo, ima točke pritiska. Te točke so področja na konjevi glavi, kjer se uporabi pritisk, bodisi preko brzde ali pa uzde, ko se potegne za vajeti. Pogovorimo se malo o točkah pritiska. Prva in dejansko najbolj pomembna točka je jezik. Vsi ustni deli brzd počivajo na jeziku. Konjev jezik mu je dragocena ugodnost, ker krasno ublaži cukanje ali vlečenje prenapetega „konjarja“ za vajeti. Ker je tako dober blažilec sunkov, je tudi občutljiv in vnaprej opozori konja o prihajajočem namigu čez brzdo. Mehkost na vajetih je rezultat pravilne uporabe te točke pritiska.
Naslednje, imamo področje dlesni brez zob, na konjevi spodnji čeljusti, med sekalci in kočniki. To področje, ali točka pritiska, je zelo občutljivo, saj gre samo za tanki sloj tkiva preko čeljustne kosti. Tu se pojavlja veliko težav z brzdanjem. Močan poteg na vajeti toliko pritisne na jezik, da ta ne more ublažiti pritiska in brzda pristane na občutljivih dlesnih. Konj bo reagiral tako, da bo vrgel glavo v zrak, to je njegova prva obramba pred bolečino.
Naslednja dragocena točka pritiska so kotički ust. Vsa kontrola preko snaffla se bazira na uporabi kotičkov. To področje je tudi občutljivo in samo, če potegnemo z obema rokama, ga lahko prav izkoristimo. Seveda hkrati dodamo pritisk tudi na jezik, a glavni so kotički ust. O tem bo govora še kasneje.
Verjetno najbolj pomembna točka izmed vseh pa je brada oz. natančneje uzdna brazda. To je področje na zunanji strani spodnje čeljusti, tam, kjer leži podbradni pašček. Katerokoli brzdo na vzvod se uporablja, to je mesto, kjer bo najprej delovala. In tu bo konj najprej začutil pritisk. Količina pritiska je odvisna, seveda, od dolžine krakov brzde ali od premera paščka oz. verižice. Pri vsaki uporabi curb brzde se cilja tudi na to področje pritiska in vedno, pri vsakem delu preko vajeti, mora biti vključena pazljivost.
Še ena točka je nos. Tu vpliva hakamor, kot tudi ostali tipi uzd brez brzde. Ta točka pritiska ni pretirano občutljiva, tako kot so tiste v ustih, a uporablja jo kar dosti kosov opreme. Dejansko se iz te točke lahko izvabi le malo lateralne kontrole, lahko pa jo uporabimo pri pozicioniranju glave, zbiranju in začetnem delu z mladimi konji z bosalom in hakamorjem.
Na koncu moram omeniti še eno področje pritiska, čeprav bi lahko zdržali brez njega. Gre za zatilje, takoj za konjevimi ušesi. To je eden bolj občutljivih delov konjeve glave, ker smo zelo blizu cervical vertebrae, vretenc vratu. Na ta del vpliva gag brzda. Gag pritiska navzgor na kotičke konjevih uzd in navzdol na zatilje, simultano. Dejansko vertikalno stiska konjevo glavo. Po moji oceni je gag snaffle instrument mučenja in je vredna prezira, a veliko trenerjev prisega nanjo.
Zdaj, ko smo se spoznali s točkami, kjer se „dogaja akcija“, si poglejmo povzročitelja te akcije, brzdo. Ker bo konjevo prvo srečanje z brzdo tisto s snafflom, analizirajmo situacijo. Definicija snaffla je, da gre za kakršno koli brzdo, ki deluje na kotičke konjevih ust. Večina konjarjev je mnenja, da so vse snaffle brzde lomljene ali s členkom na sredini; a to ni vedno primer. Imamo npr. mullen mouth snaffle, ki je samo uvita kovinska paličica z rinkami na vsaki strani in deluje na kotičke ust. Tudi to je snaffle.
Ko potegnemo za vajeti, se vzpostavi kontakt na kotičkih. Tudi kot, pod katerim potegnemo, ima vpliv, normalno. Če so jahačeve roke spuščene nizko, ko daje pritisk, bo brzda pritisnila tudi na jezik oziroma vzpostavila kontakt hkrati s tistim na kotičkih. Višja roka pomeni čistejši kontakt na kotičke. Večina konj se odziva na tak poteg z manj odpora in več odzivnosti kot pri kateri koli drugi brzdi. Takšna brzda je v uporabi 2000 let in nihče ni dizajniral česa boljšega. Njena enostavnost in uporabnost jo postavljata na prvo mesto in noben trener nima bolj dragocenega orodja v svoji sedlarni.
Pomemben del procesa brzdanja s snafflom je, da vemo, da gre za en-na-en razmerje med močjo in silo. To ne velja za brzdo na vzvod. Če uporabimo en kilogram moči (z rokami), konj prejme en kilogram sile na svoja usta, preko snaffla. V tej situaciji imamo prav zagotovo boljše čutenje konjevih ust.
Ker je snaffle najmilejša brzda, sledi, da so konji sposobni izkoriščati prednost v tej situaciji in postajati manj pozorni na signale. Potem postanejo težki in manj odzivni. In glavno zdravilo za to je izbira tanjše brzde. S tem povečamo pritisk na manjšem področju jezika in kotičkov, in povzročamo več bolečine. Lahko se tudi zatečemo k uporabi twisted wire snaffla različnih premerov, ki naj bi povečeval odzivnost.
Ko konju zamenjamo snaffle z brzdo na vzvod, gre za ogromno tranzicijo in prenekateri trener to ignorira ali pa se ne zaveda pomembnosti. Dejansko je konj prisiljen odzivati se na popolnoma nov set točk pritiska. In, navajen na stare, se včasih zmede in glava gre po svoje.
Akcija vzvoda temelji na fiksnem ustnem delu brzde, ležečem preko jezika. Ta del je fiksiran v pozicijo s pomočjo podbradnega paščka ali verižice. Zdaj, ko potegnemo za vajeti, se pritisk uporabi tako na jeziku, kot na uzdni brazdi v sinhronizirani stiskajoči akciji, stisne se konjeva spodnja čeljust. Dodatno to kombinacijo dvojnega pritiska poveča še dejstvo vzvoda kraka brzde. S snafflom smo imeli en-na-en razmerje med močjo in silo. Tu pa, nenadoma, pomnožimo to razmerje na ena-na-štiri ali celo več. En kilogram moči zdaj proizvede štirikrat več teže oz. sile.
Konj je prisiljen na drastično akcijo, ko se mu vsili ta sprememba. Ta situacija je poglavitni razlog vseh težav z brzdo. Ne pozabi tega pomembnega dejstva. Jahači s težko roko so pogubni za mehka in nežna usta konj, ker ne razumejo mehanike povečane sile, povzročene z akcijo vzvoda curb brzde.
Tranzicija iz snaffla na curb je pomembna faza konjevega treninga in morala bi se izvesti previdno. Najbolje je začeti z brzdo, ki ohranja dosti delovanja snaffla, hkrati pa ima minimalno delovanje vzvoda. Moj izbor bi bil pelham (fiksna brzda, v enem kosu, z ličnim delom, ki kombinira delovanje snaffla in curba v eni brzdi), a niso vsi jahači dovolj spretni z dvema paroma vajeti. Še ena brzda, ki zelo dobro funkcionira je kimberwick (pelham, ki deluje z enim parom vajeti, z ravnim ustnim delom z nizkim mostičkom, kratkim zunanjim delom na D-ring). Ta brzda ima reže po celi dolžini D-ringa, tako, da se vajeti lahko namestijo na način, da ne povzročajo skoraj nič pritiska vzvoda. Kakršna koli bo tvoja izbira tranzicijske brzde, bi le-ta morala imeti zelo kratke krake in absolutno ohlapno podbradno verižico ali pašček. Mehke roke so zelo pomembne skozi ta pomemben prehodni čas.
Zdaj, ko uporabljamo curb, se pogovorimo o njenem delovanju. Ker vemo, da so kraki brzde opora oziroma kar vzvod sam, in lahko povzročijo ogromen pritisk podbradnega paščka, jih je najbolje uporabljati zelo zmerno. Dolžina kraka je enaka stopnji pritiska, torej, krajši kot je krak, blažja je brzda. Moramo se zavedati tudi dejstva, da, če je krak raven, je tudi namig nemuden, ker gre za čisto delovanje vzvoda.
Delovanje brzde lahko spremenimo na dva načina. Skrajšamo krake in jih zavijemo nazaj. Ko uporabljamo brzdo z nazaj ukrivljenimi kraki, upočasnimo delovanje. Na taki brzdi mora biti za doseganje takojšnje akcije delovanje rok dosti višje. Zaradi tega dobra stara grazer brzda deluje na več konjih kot katera koli druga. Ima blage krake in skoraj vsi konji jo sprejmejo. Pri mehkih in konjih z nežnimi usti vidimo pozitivno spremembo takoj. Ravno tako pa se moramo zavedati dejstva, da ohlapen podbradni pašček upočasni dejstvo. Najbolje je imeti vsaj dva prsta prostora med konjevo brado in paščkom.
Govorili smo o krakih, zdaj pa povejmo še nekaj o ustnih delih in kaj se dogaja v konjevih ustih. Ustni del leži na jeziku in ga pritiska, ko potegnemo za vajeti. Močnejši potegi pritisnejo jezik še bolj dol, tako da ustni del brzde pritisne tudi na dlesni, ki so bolj občutljive. Vidimo vse sorte in oblike ustnih delov, nekateri imajo izredno visok mostiček (spade bit), drugi so fleksibilni (lomljeni), spet tretji se pregibajo na spoju z zunanjim delom, potem pa imamo še neskončni nabor oblik, pregibov, zavojev in spojev. Če razširimo mostiček (port), bo pod njim ležalo več jezika, kar pomeni, da bo ustni del ob pritisku prej udaril po dlesnih.
Vidimo lahko spade brzde in takšne z visokim mostičkom, imenovane cathedral. Takšna brzda lahko udari po ustnem nebu, če se uporablja pretirana sila. Kalifornijci stare šole so pri brzdanju svojih konj to uporabljali v svojo prednost. Dejansko so spustili konja v ogrado, vajeti so ohlapno privezali na rog sedla. Potem so ga poganjali naokrog. Če je iztegnil nos ali dvignil glavo visoko v zrak, se je spade dotaknila neba v ustih. Konj hitro uvidi, da je mostiček v ustih neprijeten, ko ima glavo dvignjeno v zrak. Ugotovi pa tudi, da sledi olajšanje, ko glavo spusti oziroma jo nosi na vertikali. Dejansko bi lahko rekli, da se je konj sam naučil zbrane drže.
Vaqueros so bili umetniki v izvajanju te metode brzdanja konj, metode, ki zahteva ogromno časa in tankočutnosti.
Jahači nenehno razglabljajo o brzdah in njihovih prednostih, kot da skrivnost brzdanja konja leži v tem, da najdeš pravo brzdo. Dejansko jih je na trgu stotine, tiste najbolj enostavne pa bodo dobro funkcionirale na skoraj vsakem konju. Trenerji, ki imajo v svoji sedlarni obešenih 50 ali več brzd, morda oglašujejo dejstvo, da, če bi vedeli več o brzdah, jih morda ne bi rabili toliko.
Če bi številnim jahačem povedali resnico, da bi morali biti bolj pozorni na svoje roke kot na brzde, bi povzročili veliko razburjanja. Dejstvo pa ostaja, da so roke prvi dejavnik pri pravilni uporabi brzde in da je odstotek jahačev z dobrimi rokami minimalen.
Kaj lahko jahači naredijo za izboljšanje dejstev svojih rok? Dosti nas povezuje dobre roke s kirurgi, pianisti ali drugimi umetniki in ne bi pričakovali, da bo imel sumo borec nežnost v rokah.
Dobre roke na konju so odvisne od treh dejavnikov in da, tudi sumo borec je lahko tega sposoben. Konj se odziva na tri področja manipulacije z vajetmi: tajming potega, količina potega in popuščanje potega. Vsi ti signali morajo biti v podzavesti vsakega jahača, vsakič, ko prime za vajeti.
Tajming je odločilen, ker če damo namig preko vajeti, ko so konjeve noge v pravi poziciji, se mu je lažje odzvati. O tem smo govorili v poglavju Vedeti, kje so njegove noge. Menjave galopa so odličen primer pravočasnosti namiga z vajetmi. Dobre roke so dovzetne za tajming.
Naslednje, količina potega ali pritiska je vedno pomembna, ker je konj verjetno bolj dovzeten za to kot za druga dejstva. To je področje, kjer se mehke roke obrestujejo. Večina jahačev preveč močno vleče. Zaradi tega vlečenja je konju neugodno in njegove sekvence hodov bodo neenakomerne. Ne pozabi, če močno vlečeš, se bo konj hitro naučil vleči nazaj z isto silo. Zakaj pretiravati z deset kilogramskim potegom, če zadostuje le nekaj kil? Dober jahač eksperimentira, išče koliko potrebuje in prilagaja. Od tu izvirajo dobre roke.
Popuščanje je toliko pomembno kot poteg. Ne samo, da je popuščanje nagrada za pravilno odzivanje, konju dodeli tudi takojšnjo svobodo gibanja, kar mora imeti, da bi korektno delal. Popuščanje se lahko da na najbolj enostaven način, jahač samo odpre dlani. Popustiti je treba v trenutku, v isti sekundi, ko se konj odzove. Napaka številka ena, ki jo dela 99 odstotkov jahačev, je, da se predolgo visi oziroma obeša na vajeti.
Če ocenimo zdaj to razglabljanje o brzdah in brzdanju, mislim, da je na mestu poudariti, da so vsa zgoraj našteta dejstva veliko bolj pomembna kot brzda. Tvoje roke naj bi samo signalizirale z vajetmi. Dodatno, tvoje roke bi morale nemudoma popuščati. Veliko bolje je mehko potegniti trikrat kot pa držati in potegniti enkrat. Namig preko vajeti naj ne bi nikoli trajal več kot eno sekundo.
Diskutirali smo o brzdah in njihovi uporabi, a nismo še omenili najpomembnejšega faktorja v zaključnem delu. Gre za prilagoditev, pravilno namestitev. Konju ni nič bolj pomembnega. Razmisli o tem.
Razlika med normalno udobno, razumno, logično, pravilno brzdo in čisto katastrofalno mučilno napravo je samo v pravilni namestitvi in tu leži večinski delež problemov z brzdami. Premalo konjarjev posveča temu dovolj pozornosti.
Prvi vzrok te pogoste napake je v tem, da veliko jahačev, še posebej začetnikov, zanemari proučevanje konjeve reakcije na brzdo. Dejstvo je, da ti bo skoraj nemudoma povedal, kako si mu namestil brzdo. Če jo konstantno prevrača po ustih, jo žveči, odpira usta, stresa z glavo ali pogleduje proti nebu, je čas, da ponovno prilagodiš brzdo. V večini primerov je treba popustiti oz. zrahljati uzdo.
Luknje na uzdi naj ne bi bile več kot ¾ inča (malo manj kot 2 cm) širom, in če si spreten v brzdanju svojega konja, boš eksperimentiral in prilagajal, gledal konjevo reakcijo ob vsaki spremembi, ki jo narediš. Kmalu ti bo povedal, na kateri „luknji“ mu je najbolj ugodno.
Skorajda vsi konjarji, in to se jim vleče skozi generacije prednikov, ti bodo rekli, da rabiš malo gubice v kotičkih konjevih ust. Eni bodo celo rekli, da bi se konj moral „malce smehljati“.
Nič ne bi moglo biti dalje od resnice. Guba v kotičku ustnic mu ne odgovarja nič bolj kot bi odgovarjala jahaču. Ko nameščaš brzdo bodi torej prepričan, da ne bo nobene gubice, še posebej ne pri snafflu.
Ko stojiš pred zauzdanim konjem, in daš kazalca v obročke brzde ter potegneš navzdol, naj bi ustni del brzde visel ½ inča (1,27 cm) pod kotički ust. Konj si bo sam namestil brzdo, če bo imel prostor, da to naredi.
Podbradni pašček ima ravno tako ogromno vlogo pri ugodnem nošenju brzde. Zapomni si za vse večne čase, ohlapno je bolje.
Nenehno analiziranje konjevih reakcij je skrivnost nameščanja brzde. Najpogosteje pravilno nameščena brzda reši veliko problemov.
Občasno pa lahko pri konju vidimo nenavadno reakcijo na brzdo. Če se ponavlja, vsekakor pripelji veterinarja, da mu pogleda zobovje. Volčji zobje so pogosta težava, a lahko se pojavijo tudi kakšne druge dentalne nepravilnosti in dober veterinar jih bo hitro uredil.
Nasploh problemi niso v brzdi, so v rokah, ki jo uporabljajo.

Jack Brainard: If I Were To Train A Horse, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.

--> -->