Richard Winters: Kompleksnost ujahovanja konj

, , Anatomija, genetika, psihologija, Trening

Sam sicer nisem pretirano tehničen tip, a predstavljajmo si, da bi se odločil privarčevati nekaj evrov tako, da bi sam zamenjal motor svojega vozila. Marljivo bi delal nekaj noči v svoji garaži, dokler ne bi imel povsod razmetanih avtomobilskih delov. Potem bi spoznal, da nisem sposoben opraviti tega dela. Poklical bi mehanika, ki bi, ko bi videl vso zmešnjavo, rekel, da bo zamenjal motor, a bi želel, da se sam nikoli ne bi spravil k temu početju.
Sam sem tak scenarij videl že neštetokrat pri ljudeh, ki so si zamislili, da bi – ali zaradi tega, da privarčujejo kak evro ali pa da bi osebno doživeli cel proces –sami ujahali svojega konja. Veliko teh dobro namernih in dobro mislečih oseb hitro spozna, da so jim stvari ušle izpod nadzora.
Skoraj vsakdo je lahko jahač. Vsa »umetnost« jahanja je v tem, da ne pademo s konja. Konjarstvo, po drugi strani, je bolj elitni klub, rezerviran za tiste, ki želijo več kot samo suniti z nogo za naprej in potegniti za vajet za ustavljanje. Prizadeven konjar priznava, da nam konji lahko celo naše življenje dajejo znanje in razumevanje, če smo se jim pripravljeni celi posvetiti. Izmed vseh, ki imajo resne ambicije v konjarstvu, pa so samo redki dorasli izzivu ujahovanja mladih konj.

Predanost
V preteklih 30-tih letih sem izvedel nešteto delavnic o ujahovanju mladih konj. S pravilnim vodenjem in podporo je dosti ljudi sposobno spremljati svoje konje skozi prvo sedlanje, zajahanje in ježo. A vedno se najdejo tudi takšni, ki niso dorasli izzivu. Da bi vodili mladega konja, moramo biti psihično, čustveno in fizično sposobni. Starejši ujahani konji nam dostikrat lahko priskočijo na pomoč, mladi konji pa ne morejo, ne znajo. Brez vodenja so prepuščeni sami sebi in svojemu samoohranjevalnemu nagonu. Nekdo mora biti hraber in samozavesten. To ni mlad in neizkušen konj, torej je bolje, da smo mi.
Ljudje moramo tudi razumeti predanost ujahovanju. Svojih otrok ne pošiljamo v šolo kakor se nam zazdi, enkrat v ponedeljek, potem pa naslednjič šele v petek. Mladi konji, kot otroci, potrebujejo rutino in doslednost dnevnih lekcij. Par učnih ur na teden ne bo zadostovalo, če želimo zgraditi solidne temelje. Sam poskušam jezditi svoje mlade konje najmanj petkrat na teden in s takšnim načinom doslednosti lepo napredujejo. Vendar so v ponedeljek, po dveh dneh dopusta, vsi malo sveži in »ostri po robovih«. Verjemite mi, to se z nerednim urnikom strmo spušča navzdol k neuspehu.
Ne razumite me napak – ujahovanje mladih konj je nagrajujoča in razburljiva izkušnja. A brez poštenega deleža izkušenj in predanosti lahko postane neučinkovito, drago in nevarno.

Pripravljenost
Kot pilot, ki pred vsakim letom preveri letalo, želim tudi sam vedeti, da je moj konj psihično in fizično pripravljen, preden se vzpnem nanj. Če pilot leti z istim letalom vsak dan, mu preverjanje po kontrolnem seznamu vzame samo nekaj minut. Če nekaj časa ni letel, lahko za preverjanje porabi uro in več. Enako je z mojimi konji. Če jih jaham dnevno, jih dodobra spoznam in postanejo dokaj predvidljivi, zato lahko na tleh porabim samo nekaj trenutkov, preverim podprsnico in zajaham. A če je konj imel nekaj dni prosto, ga bom verjetno osedlal, šel v okroglo manežo in ga poslal okoli nekaj krogov v koraku, kasu in galopu, opazoval ga bom čez cel spekter gibanja v obeh smereh. Šele ko bo potoval sproščeno in izvajal gladke prehode, bom začel razmišljati, da ga zajaham. Ni pomembno, če se bo pri tem spotil ali ne, kar je pomembno je to, da sem ga segrel, mu pomagal sprostiti se in ga spravil v dovzetno stanje uma, preden splezam nanj.

Napake
Pogosta napaka, ki jo naredi povprečen »hobi« ujahovalec je ta, da ne spravi svojega konja skozi vse tri hode dovolj hitro. Ponavadi zato, ker ga je strah, kaj bi se lahko zgodilo. Sam ravnam povsem nasprotno. Strah me je tega, da ne bi svoje konje spravil v gibanje dovolj hitro. Če porabim čas treninga samo za korak in kas, bo dan, ko se bo konj nečesa ustrašil in s polnim zamahom zagalopiral, veliko presenečenje. Ne ve, da je galop s sedlom in jahačem na hrbtu del »pogodbe o jahanju« in zaradi ritanja lahko odletim iz sedla. Želim torej, da mlad konj kmalu izkusi celo paleto gibanja in hodov skozi prve ure treninga in potem na vsakem naslednjem treningu. Dlje kot čakamo z galopom, težji zalogaj postaja.
Še ena začetniška napaka je pretirano usmerjanje in mikro-upravljanje prvih jahanj. Ko prvič poprosim konja, da stopi naprej, mi je vseeno, kam bo krenil, rabim le, da krene. Gibanje naprej je v začetku moj glavni cilj. Vlečenje in cukanje za vajeti to samo ovira.

Gibanje
Round pen je relativno varen kraj za začetek, sam pa ga poskušam zapustiti čim prej, takoj, ko čutim, da sva oba s konjem skupaj sposobna preživeti to izkušnjo. Gibanje naprej samo po sebi pride lažje, ko enkrat zapustimo malo omejeno in ograjeno območje okrogle maneže in se odpravimo na podvig v večjo manežo, okoli hleva in potem tudi na teren. Mlad konj bo po vsej verjetnosti negotov. Dovoliti mu, da sledi ujahanem konju in jahaču lahko prinese veliko (pozitivno) razliko na teh prvih ježah izven okrogle maneže.
Ko dam svojemu konju neko ustvarjalno nalogo, nima časa biti neproduktiven (oz. se dolgočasiti). Morda je včasih dovolj jahati po neznani poti do hleva ali poprositi ga, da gleda, kam stopi, ko greva po neravnem terenu.

Mehkost
Če hočem več kot samo povprečnega rekreativnega konja in resnično želim boljšo izvedbo, moram doseči mehkost glave. Različni trenerji uporabljajo za to različne izraze, kar konec koncev sploh ni pomembno. Pomembno je pričakovati, da se konj mehko in trenutno poda (z glavo sledi potegu vajeti) in uvije v temenu, ko primem za vajet. Če konj ni mehak, ni pomembno, če zna slide, spin ali dela leteče menjave galopa. Če se upira mojim rokam, mi izvedba manevra ne bo všeč.

Zbranost
Pomembno je, da se ne trudim dosegati mehkost samo z uporabo svojih rok. Zbranost je kombinacija vertikalne flekcije in pogona. Moje noge so lahko v izjemno pomoč v razvijanju mehkega občutka in zbranosti. Ko se z njimi ritmično dotikam konja in mu preko vajeti držim glavo, povzročim da dvigne svoj zadnji del. Če se premikava naprej, to ustvari pogon od zadnjega dela naprej. Konj je tako bolj zbran, ustvari si atletski okvir in držo, ki jo potrebuje na višjih nivojih.
Kakorkoli že, vse to se prične počasi in šele ko pridemo do pozitivnih rezultatov, gremo hitreje. Mladi konji postanejo zaskrbljeni, ko se poskušajo uklanjati, pa ne prejmejo nikakršne nagrade. Če ne nagradim njegovega truda s takojšnjo popustitvijo pritiska, se bo začel upirati in vleči v nasprotno smer. Ko mi konj popusti, popustim nazaj. Sčasoma lahko razumno poprosim za držanje tega občutka dlje in dlje časa.

Konjarstvo je potovanje do znanja, in traja celo življenje. Mehkost in voljnost sta pojma, ki ju ne moreš kupiti v trgovini s konjsko opremo. Do njih pridemo samo, če vlagamo vase in v svoje znanje.

Richard Winters (Western Horseman, 09/09)

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.

--> -->