Učenje učenja

, , Anatomija, genetika, psihologija, Featured, Preden začnemo s treningom

Nekateri konji se učijo bolje kot drugi – in tu razkrivamo, zakaj.

Če bi vas kdo vprašal, kaj določa konjevo sposobnost učenja, kaj bi odgovorili? So eni konji boljši (ali slabši) učenci kot drugi? In ali lahko vplivamo na konjevo sposobnost učenja?

Da.

Konjeva sposobnost učenja je v veliki meri diktirana z njegovimi preteklimi izkušnjami. Je bilo vašemu konju omogočeno, da raziskuje, z ali brez jahača, je bil v okoliščinah, ki so od njega zahtevale iskanje pravega odgovora, ali pa je bilo vse mikrozorganizirano in prisiljeno v specifičen odgovor?
Konji, katerim so bile dane možnosti, da raziskujejo situacije in delajo napake, so boljši učenci, Ti konji so se naučili učenja.
Konj, ki je izpostavljen neštetim izkušnjam, ima obsežnejša dendritična polja (povezave med nevroni v možganih) in s tem povečane sposobnosti pri odločanju in učenju.
Primerjajmo konja, ki je večino svojega življenja preživel v boksu, ali pa mu je bila odvzeta možnost druženja z drugimi konji, in divjega mustanga, ki je živel v čredi v naravi. Prvi najbrž ni imel veliko priložnosti komunicirati z drugimi konji ali pridobiti stimulacije iz različnih okolij. Po drugi strani pa je mustang, ali vsak prostoživeči/pašni konj, v skladnosti z dinamiko črede in strokovnjak pri premagovanju različnih terenov in situacij. Takšna dva konja predstavljata zelo različni učni okolji in imata dvoje nasprotnih si dendritičnih polij.
Povezave v možganih uhlevljenega konja bi lahko primerjali z obrezanim drevesom z redkimi vejami, medtem ko nevtronske povezave pri mustangu spominjajo na velik figov grm z ogromno prepletenimi vejami.
Čeravno nikoli ni videl človeka, je mustang boljši učenec. Sposoben je uporabiti razvito dendritično polje kot mrežo in izrabiti pretekle izkušnje, narediti nove povezave in enostavneje premagovati nove izzive. M. Black pravi konjem, ki so tega sposobni – ne samo mustangi – konji iz »elitne posebne enote«.
Takšni konji so sposobni funkcionirati na psihično enakem nivoju kot mustangi. Se pravi, da so sposobni povezati nove izkušnje s preteklimi, kar jim da rahločutnost, željo in energijo opravljati nove naloge.
Morda je to malo ekstremen primer, a princip je povsem preprost: s tem, ko dovolimo konjem, da sami najdejo pravilni odgovor namesto da jim ga mi vsiljujemo, oblikujemo voljnega konja, ki se bo znal učiti.

Zapuščanje zone udobja
Do učenja pride z ali pa brez nadzora. Morda si mislimo, da moramo biti prisotni na uri učenja, na primer, kako prečkati potok ali stopiti na prikolico. A resnica je ta, da učenje pogosto izhaja iz konjeve radovednosti.
Kot primer si poglejmo prečkanje potoka. Medtem ko ga nekateri konji prečkajo brez kakršne koli drame, se ga bodo drugi izogibali, kot da tik pod površjem na njih preži pošast iz Loch Nessa.
Predstavljajmo si, kako bi se to spoznavanje s potokom odvijalo, če je plašen konj brez človekovega nadzora. Verjetno bi potok najprej samo pogledoval od daleč, morda bi celo naredil požirek, z nogami stoječ čvrsto na trdi podlagi. Domnevajmo, da potem iztegne svoj vrat in nos kolikor se da najprej in raziskuje po površini vode. Zamislimo si zdaj, da mu zaradi tega zdrsne in z nogo pljuskne v vodo. Prav gotovo se bi prestrašil in skočil nazaj na »varno«. A že čez trenutek se bo njegova radovednost spet zbudila in sčasoma bo po korakih prilezel na drugo stran potoka.
Seveda se to ne bi zgodilo če svoji radovednosti ne bi dovolil, da preizkuša njegove meje. Da pride do učenja, mora biti konj radoveden in se pripravljen gnati do meje udobja. Konji se učijo, ko postanejo radovedni ali pridejo v rahlo stresno, čuječe stanje.
Ko je radovednosti ugodeno ali se čuječnost pomiri, se konj vrne v tako imenovano homeostazo (udobje, nevtralno stanje) in pričaka ga doza dopamina. To je nevrohormon, ki se sprošča v možganih – hormon dobrega počutja.

Ljubezen do učenja
Konji, tako kot ljudje, uživajo v dozi dopamina, ki jih »zadene« med učenjem. Kot bi dobil kos najboljše čokolade, kar se je da kupiti, le da je zastonj in brez kalorij!
Kot jahači lahko pospešimo ta naravni proces učenja, da mi dosežemo svoje cilje medtem ko konji dobijo svoje »priboljške«. Ključ do tega je upoštevanje konjevega naravnega vedenja pri učenju. Vrnimo se nazaj k potoku, tokrat z jahačem na konjevem hrbtu.
Recimo, da konj pride do roba potoka, potem pa se vkoplje. Kakšen jahač se bo razočaran obrnil nazaj, spet drugi bo cukal, brcal in celo vlekel konja čez vodo. In če jima uspe prečkati, bosta oba, konj in jahač, maksimalno v stresu.
Zapomnite si, konjevo naravno obnašanje nam pove, da naj bi konjar »potisnil« konja samo do roba njegove cone udobja in naredil premor medtem ko konj raziskuje vsako novo področje ki mu ponuja nagrado (v obliki doze dopamina/udobja).

Vzemite konja v obzir
Razčlenimo še bolj to prečkanje potoka. Konji ne vidijo sveta okoli sebe enako kot človek. Čeprav vidijo skoraj vse okoli sebe, kakšnih 300 stopinj, je njihov pogled v vertikali zelo omejen. Ravno tako ne vidijo direktno pred in za sabo. To pomeni, da konj mora premikati glavo gor in dol ter levo in desno, da bi si dobro ogledal potok. (Namig: tudi ko premagujeta neraven, strm teren, imejte v mislih, da mora imeti sam kontrolo nad svojo glavo. Mora videti, kam lahko varno stopi!) Morda bo želel približati nos k gladini potoka, jo ovohati in se je dotakniti z brčicami (dolge dlake okoli nosu in ust so močni senzorični organi, ki pošiljajo signale v možgane!) ter zbrati karseda čim več informacij o okolju.
S tem, ko mu dovolimo raziskovanje in hkrati potiskamo iz cone udobja in ponujamo počitek, da nagradimo napredek, gradimo konjevo samozavest. Resnična nagrada pride v obliki dopamina. Raziskovanje, skupaj z nagrado, naredi učni proces za pozitivno izkušnjo.

Učenje in raziskovanje
Pomislite na motivacijske citate, ki si jih lepimo za stene in »zidove«, kot je na primer »Življenje se prične na robu cone udobja.«
Enako velja za konje. Morajo biti radovedni, morajo raziskovati in zapustiti cono udobja, da bi se »zgodilo« učenje. Če nikoli ne zapustijo cone udobja, ne bodo nikoli vedeli več o življenju kot vedo sedaj.
To velja za veselje do učenja in tudi za naval dopamina.
»Če nikoli ne pripraviš konja, da stopi iz cone udobja, nikoli ne bo iskal udobja,« pravi M. Black.
To, da naučimo konja da raste na račun svoje cone udobja in da takrat, ko je izven nje, išče rešitev, pride prav, ko se znajdemo v tvegani, negotovi situaciji.
»Včasih, med jahanjem, morate konju pokazati, da lahko preživijo v panični situaciji,« pravi dr. Peters. »Ne bodo zanesljivi vse dokler jih ne postavite v takšno situacijo in jim ponudite možnost, da najdejo tolažbo ali pot nazaj v homeostazo sami na svoj način. Tako bodo rasli in se učili, izpostavljeni novim in novim situacijam izven svoje cone udobja. A obseg homeostaze bo zelo majhen, če jih boste držali v varnem mehurčku.«
Naj se vaš konj uči. Dovolite mu, da raziskuje. Zgradil bo svoja dendritična polja, našel zadovoljstvo v učenju in pridobil samozavest, da bo raziskoval in premagoval nove izzive.

Martin Black in dr. Stephen Peters, learning to learn; Evidence-Based Horsemanship

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.

--> -->