Gwynn T. Weaver: Nekaj misli o hakamorju, 2. del

, , Novice, Oprema, Trening, Western kultura & filozofija

Zahtevnost hakamor faze
Vaquero pri jahanju ne vleče svojega konja naokoli, ampak postavlja hakamor v različne položaje ter tako spodbuja konja, da sam najde pravilno držo telesa in se posledično tudi pravilno nosi.
Stopnja urjenja konja s hakamorjem je verjetno najbolj zahtevna (če ne celo najbolj tvegana) v celi zgodbi šolanja. Kako Vaquero skozi hakamor fazo obvladuje samega sebe, in šele nato konja, ima odločilne posledice za konjevo bodočo mehkost. Neznanje, napačna uporaba, težka roka ali nervozni ter premočni namigi lahko konja zelo hitro otopijo (ga naredijo neobčutljivega) in uničijo spoštovanje, ki naj bi ga imel do najbolj osnovnih namigov (kot je npr. ustavljanje ali zmanjševanje hitrosti). Ko se navadi ignorirati namige preko hakamorja, je zelo težko narediti korak nazaj in popraviti oziroma povrniti zaupanje. Dobra, potrpežljiva in mirna roka se zaveda edinstvenosti in posebnosti hakamorja, že od prvega pomerjanja na konju naprej.

Dobro prileganje
Hakamor se mora konju dobro prilegati, tako kot naj bi se prilegal klobuk naši glavi. Ne preveč tesno, ne preveč ohlapno. Naj bi bil dokaj mehak, a hkrati imel dovolj čvrstosti in oblike. Premehak hakamor izgubi obliko in potem več ni uravnotežen oz. proporcionalen. Pretrd je kaj hitro lahko pregrob ter preveč pritiska na majhnih točkah konjeve glave, kar povzroča bolečine in včasih tudi rane. Povsem razumljivo je, da bolečina odvrača pozornost, zato je pravilno prileganje zelo pomembno. Konj bo absolutno bolj pozoren na nelagodnost ali bolečino kot pa na rahle namige, ki jih daje jahač. Mecate hakamorju pomaga in daje pravilnejši občutek in težo. Pravilno zavezana in ovita v vozlu (imenovanem fiador) deloma prilagaja velikost oziroma prileganje na specifičnega konja, ključnega pomena pa ima tudi pri dajanju in popuščanju namigov.

Razkrinkane sposobnosti jahača
Najbolj pomemben prispevek, ki ga ima hakamor v procesu urjenja, je ta, da razkrije pomanjkljivosti pri jahaču. Pri njegovi uporabi je izjemno pomembno, da jahač pravilno zastavi manevre in popolnoma podpira namige, ki jih daje konju. Jahačeva pozicija telesa, prenašanje teže, pravočasnost in rahločutnost morajo biti izvedene pravilno. Sporočilo, ki ga hakamor kot tak ponuja, je tako fino, tako komaj opazno, da bo konj čakal tudi na spremljajoče elemente, namig noge, teže, pozicije telesa, da mu potrdijo signal, preden uboga oz. se odzove nanj. Če je jahač izven ravnotežja ali daje nedosledne namige preko telesa, bo konj hitro izgubil zaupanje, samozavest, prepričanje v sporočila hakamorja in bo postal zmeden ter zbegan. Jahač mora vedeti in razumeti vse spremljajoče namige, da bi znal postaviti konja v pravo pozicijo. Delati mora s celim telesom. Hakamore ga tako uri, da sam potem uči konja odzivati se na sporočila, ki počasi prehajajo v najfinejše namige – v zadnjih fazah pripravljanja na spade brzdo.
Izjemno pomembno je, da jahač ve, kako pripraviti, podpreti in izvesti namige dosledno z vsem orodjem, ki ga ima na uporabo. In pod orodje nikakor ne mislimo samo hakamorja, jahačevo telo je njegovo najpomembnejše orodje oziroma oprema.

Bistvo, očem skrito
Občutek pri delu s hakamorjem je povsem drugačen od dela z brzdo. Po eni strani je zelo preprost princip, po drugi pa izjemno kompleksen. Čeprav mecate držimo z obema rokama, se pogosto poudarja, naj jahač daje namig samo z eno roko naenkrat, ne z obema hkrati. Tudi pri ustavljanju naravnost ali vaji, ki je zastavljena uravnoteženo in naprej, naj bi se uporabljala samo ena roka in ena stran mecate pri usmerjanju konja. Ta posebnost, tehnika, ki se je razgledani konjarji poslužujejo tudi pri uporabi navadne lomljene brzde, ni predlog, je obveza. Konjarji, ki uporabljajo obe roki hkrati in nepravilno, bodo pri konju dosegli upiranje in nazadovanje pri treningu namesto napredka.
Torej, še enkrat, šele uporaba namiga samo ene roke na mecate daje urjenju s hakamorjem popoln pomen. Na primer, ko zahtevamo manever naprej in naravnost (ko mora konj ostati raven), je treba uravnotežiti namig (poteg roke za mecate na eni strani) z vsemi potrebnimi držami svojega telesa, da obdržimo konja ravnega. Razumeti, da nismo samo mrtva teža na konjevem hrbtu in da jahanje ni samo vlečenje konja z rokami ni z nobeno drugo opremo bolj jasno kot takrat, ko se za komuniciranje opremimo s hakamorjem.

Gwynn Turnbull Weaver: Some Thoughts On The Hackamore

Prevod in priredba: Doroteja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.

--> -->