Mark Rashid: Konjar iz Wyominga

, , Anatomija, genetika, psihologija, Priročniki, literatura in ostalo


„Ko enkrat razumeš, kako konj komunicira,“ je rekel stari mož, ko si je prižigal še eno cigareto, „lahko razumeš, kako razmišlja. In ko enkrat razumeš, kako razmišlja, razumeš tudi, kaj mu je pomembno. To je ključ.“
Počasi je prikimal, medtem ko je stresal prižgano vžigalico, dokler plamen ni zamrl. Izraz mojega lica mu je najbrž povedal, da je bila ta izjava malo preveč zame, zato je začel razlagati.
„Vsakdo lahko prisili konja, da naredi nekaj, kar ta oseba želi,“ je nadaljeval. „A če ga prisiliš v nekaj, mu ne bo toliko pomembno, da bi to izvedel pravilno. V redkih primerih bo morda delal skoraj pravilno, večinoma pa bolj za silo. A če mu pokažeš, kaj želiš in ga nagradiš, ko to naredi, mu bo postalo pomembno, da naredi pravilno vsakič, ko ga zaprosiš.“
Premolknil je.
„Razumeš?“
„Mislim da,“ sem odvrnil, po tem, ko sem si njegovo izjavo še nekajkrat zavrtel v mislih.
Nadaljeval je z razlago še večji del ure, pojasnil mi je, kako se konji obnašajo drug do drugega s spoštovanjem in dostojanstvom, ki ga mi, ljudje, pogosto ne pokažemo v medsebojnih odnosih. Primer, ki ga je uporabil, so borbe za nadvlado, ki večinoma prenehajo še preden se začno. Cviljenje in govorica telesa so ponavadi dovolj močno svarilo pred pravim fizičnim obračunom. V večini primerov bo podrejen konj pokazal spoštovanje s tem, da se dominantnemu umakne s poti. Dominantni konj pa pusti nižje uvrščenemu njegovo dostojanstvo s tem, da ga ne napade in mu dovoli miren umik.
Potem je govoril o načinih dela, ki mu jih je pokazal Tom, o tem, kako doseči več s konjem z uporabo nog pri jahanju.
„Zakaj ljudje uporabljajo ostroge?“ me je nepričakovano vprašal.
„Hm,“ sem začel, „da bi njihovi konji šli hitreje?“
„Tako je,“ je rekel. „Naj te vprašam še nekaj. So Indijanci uporabljali ostroge pri svojih konjih?“
Kakšno minuto sem moral razmišljati. V spomin sem si priklical fotografije in slike bojevnikov na konjih in nisem se mogel spomniti, da bi kjerkoli videl ostroge.
„Ne, niso.“
„Točno tako,“ je dejal, stresajoč z glavo. „Nekaj najboljših bojnih konj na svetu so jezdili Indijanci. Z njimi so tekli hitreje, obračali spretneje, ustavljali prej in za sabo pustili Konjenico ZDA vsakič, ko so se srečali. Fantje iz Konjenice so imeli sedla, uzde z ostrimi brzdami in ostroge na škornjih. Indijanci so ponavadi jezdili brez vsega, konje so usmerjali in ustavljali samo z usnjenim trakom okoli vratu ali spodnje čeljusti. Dobili so več z manj.“
Za nekaj sekund je obmolknil in opazil je, da je prenehalo deževati.
„Ne moreš prisiliti konja, da bi ubogal, kot so ubogali indijanski konji,“ je nadaljeval, medtem ko se je dvignil iz stola in stopil proti vratom. „V sebi morajo želeti si biti takšni. Moralo jim je biti pomembno želeti si narediti te stvari, in Indijanci so vedeli, kako jih pripraviti do tega.“
Pomolil je roko skozi vrata, z dlanjo navzgor, da osebno preveri, če dežne kapljice še padajo.
„Medtem ko so oni dobivali več z manj,“ je dejal, medtem ko je potegnil roko k sebi in si ogledoval dlan, „smo mi dobivali manj z več in se šopirili, kot da smo zaradi tega nekaj posebnega.“
Obrnil se je in me pogledal naravnost v oči.
„Konji so dobre živali. Zaslužijo si bolje.“

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.

--> -->