Gwyn Turnbull Weaver: Izgubljeno v prevodu

Naš svet se je v zadnjih nekaj desetletjih dramatično spremenil. Internet ima ogromen vpliv na vseh področjih našega življenja. Navadili smo se digitalne komunikacije. Video pogovori so popularni, a teksti, SMS sporočila, so še vedno priročen in poceni način prenašanja besed. Resnično, dandanes so besede poceni.

S prostim pretokom informacij preko interneta lahko izvemo več o konjevi naravi, miselnih vzorcih, namenih, kako nanje vplivati. Študiramo konjsko psihologijo, spoznavamo nove in nove vaje, kakšna mehanika stoji za njimi, kako jih izvesti. Učimo se načinov motivacije konja, kako uravnavati njegovo energijo in jo usmerjati. Sklonjeni nad računalnikom, prenosnikom, tablico, telefonom, si kopičimo ogromno knjižnico znanja. Potem stopimo do hleva in poskušamo zadeve v praksi. Zakaj, se boste vprašali, se na tej točki počutimo tako izgubljeni? S soprogom (Gwynn T. in David Weaver, op.p.) potujeva po državi in pomagava ljudem pri konjih in konjarstvu. Kot učiteljica lahko povem, da se je užitek pogovarjati s študenti, ki so dobro načitani, imajo obsežen besednjak in se znajo izražati kratko in jedrnato. Sprašujejo pametna vprašanja, sposobni so doumeti kompleksne, pogosto abstraktne koncepte dela in so voljni, odprtega uma. Želela bi še dodati, da so tudi najboljši konjarji v skupini, a žal niso. Pogosto so podpovrečni. Zanje je to veliko razočaranje, saj se hitro učijo in so ponavadi zelo uspešni v svojem poslu in življenju. Kaj jih potem pri učenju jahanja tako ovira? Z eno besedo? Besede.

Ko so besede v napoto
Do sedaj smo že ničkolikokrat ponovili mantro »ne moreš naučiti občutka«. Tega ne zanikam, čeprav moram dodati, da se v konjeniškem svetu to vse preveč uporablja za prikrivanje nesposobnosti trenerjev. Morda bi bilo bolje reči da se »občutek ne da naučiti skozi besede«. Del naših možganov, ki se ubada z besedami, ni isti kot tisti, ki se ubada z občutki. To je enostavno dokazljivo. Ko pride do trenutkov v našem življenju, ko nas prevzemajo najbolj močna čustva (strah, jeza, žalost), največkrat ostanemo brez besed.
Jahač bi moral biti sposoben »izklopiti« razmišljanje in se prepustiti trenutku. Prenehati govoriti in biti tiho tako dolgo, da besede ne samo nehajo prihajati iz ust, ampak se tudi nehajo oblikovati v glavi. Ko študentom naročim, naj bodo tiho in samo jezdijo v krogu, jih lahko dobesedno vidim, da se še vedno pogovarjajo sami s sabo. Prevajajo si občutke v besede, tiho v glavi. Potem se sami s sabo hitro posvetujejo, z besedami, o tem, kaj čutijo in kako bi morali odreagirati. Nato poskušajo te besede spet prevesti v občutek da bi ga ponudili konju. A do takrat je trenutek že zdavnaj mimo, konj je šel naprej. Zdaj se zahteva že spet nekaj drugega in jahač je v začaranem krogu, vedno znova zaradi besed zamuja dogajanje. Konj ne prevaja občutkov v besede. Konj samo čuti in se odziva na krasen in čist način, ki živalim omogoča preživetje, in nas, razmišljajoče ljudi, pušča daleč za sabo.

Postavimo si izziv
Že vse življenje učim jahače in opazujem kako učijo drugi. Včasih pride do napete situacije, ko se mora trener popolnoma posvetiti konju in pustiti publiko ob strani. Vedno v takem primeru iz zvočnikov prihaja samo tišina. Ko situacija zahteva celega človeka, ko moramo biti v trenutku prisebni in konju pomagati ali mu ponuditi pravi občutek, vse govorjenje preneha. Pogosto me ljudje sprašujejo, kako bi izboljšali občutek do konja. V pomoč jim predlagam povsem enostavno vajo. Preživite en dan brez besed. Rekla sem, da je enostavna, ne pa, da je lahka. Dan brez besed pomeni nič govorjenja, nič branja, nič televizije. Nič nalepk na izdelkih, nič receptov, list sestavin, nič priročnikov. Poskusite tako preživeti 24 ur. ČE vam res uspe, bo vaš odnos do konj in jahanja za vedno spremenjen, na bolje. Konjev svet je čutilen (senzoričen). Tudi naš je včasih bil, ali pa je vsaj bilo več priložnosti skozi dan, ko smo lahko uporabljali čute namesto besed. Večina nas ne zna preživeti brez besed, a konji ne znajo obstajati z njimi. Intelektualno smo bogati. Čutilno in instinktivno področje pa je že na robu bankrota. Naše zanašanje na besede nas je pripeljalo do tega, da SMS-amo, beremo, googlamo naše čute v pozabo. Ko se najdemo v situaciji, kjer besede nimajo učinka, kot je ježa ali povezovanje s konjem, spoznamo, da razen besed nimamo nič kaj veliko drugega za ponuditi. Pristna povezava z drugim živim bitjem je težaven podvig in ljudje bi morali spoznati, da se nekaj tako težavnega ne more skrčiti zreducirati zgolj na gole besede. Ne govorim o privzemanju konjevega jezika, govorim o opuščanju svojega. V trenutku, ko je potrebna komunikacija, ni prostora za oba načina.

Gwyn Turnbull Weaver, za Eclectic Horseman

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.