Pri učenju in napredovanju konja v hakamor ali brzdo na vzvod je kvaliteta končnega »izdelka« v ogromni meri odvisna od pravočasnosti in občutka v rokah. Uporabljamo lahko različne brzde, hakamorje, naprave, vezane pod raznimi koti, da bi naredili naslon ali dobili določen odziv. Vzdrževanje je, na koncu, odvisno od tega, kako dobro lahko predstavimo in vzdržujemo občutek/čutenje v naših rokah. Če bi bilo enostavno, bi vsakdo lahko to počel, a ni, zato je treba delati na tem, da ga osvojiš. Kar se naučimo od drugih konjarjev morda v določenih primerih deluje, a ker je vsaka situacija lahko drugačna, moramo sami biti toliko preudarni, da smo sposobni kompenzirati v kakršnih koli okoliščinah.
Ena od stvari, ki veliko situacij naredi težkih za konja, je, ko oseba drži stalen pritisk na vajetih skozi cel manever. Samo ko ima konj nogo ali noge na tleh ali jih začne dvigovati, smemo vleči ali signalizirati preko njih, če pričakujemo njegov odziv. Konj ne more preusmeriti nogo, ki se spušča na tla. Če vlečemo v trenutku, ko noga gre proti tlom, lahko samo zdrži čez pritisk (vajeti) dokler ni noga na tleh in jo šele potem prestavi. To so trenutki, zaradi katerih se konj zlahka navadi vleči na vajeti. Pomembno je, da popustimo pritisk, ko se konj pravilno odzove. In pomembno je, da smo usklajeni z njegovimi nogami, ko dajemo namig, da bi se konj lahko pravilno odzval. Velik odstotek težav, ki jih imajo ljudje s svojimi konji, je rezultat tega, da človekovo čutenje in tempiranje namigov ni kompatibilno s konjem. To povzroča težave s pozicijo glave ali neobčutljivostjo; konj postane trd na gobcu. Nesiguren konj morda potrebuje lahek, konstanten pritisk, ki ga bo opominjal, da izvede manever do konca, a preveč pritiska vajeti je lahko kontraproduktivno.
Več izkušenj kot ima konj, bolje razume svoje naloge. Bolje ko razume naloge, manj je nam treba narediti. Moramo biti potrpežljivi in razumevajoči s konjem, ki nima samozavesti, po drugi strani pa pazljivi a učinkoviti/motivacijski s konjem, ki nima motivacije ali želje. Samo izkušnje nas naučijo prepoznati razliko. Ne moremo pričakovati, da bo konj pravilno odreagiral, če mu ne znamo povedati, kaj želimo. Sami se v zadnjih tisoč letih niso naučili govoriti »po naše«, obstajajo pa dokazi, da so ljudje bili uspešni v komunikaciji s konjem na njihov način. Moramo biti odprti do pristopov, ki bi lahko delovali, ne pa arogantni in nasilni v doseganju tega, kar želimo. Obstaja tanka linija med tem, ko pritisk, ki ga ustvarimo preko vajeti, iz spoštovanja preraste v odpor do namiga. Nihče ne ve, kje točno je ta linija na splošno, razen pri vsakem primeru oz. koraku posebej.
Ko poprosimo svojega konja, da nekaj naredi, obstajajo različni nivoji odzivnosti, na katere moramo biti pozorni. Opazujte procese, ki se dogajajo tik preden uporabite polno moč namiga in se konj v polni meri odzove. Prvi nivo je priznavanje, ko konj spozna, da prihaja namig in ga ocenjuje oziroma se pripravlja na odziv. To je morda čas, ko se nam splača počakati in ko skušamo začutiti spremembo v konju, namesto da vlečemo ali potiskamo skozi manever. Počakajte, da vidite, ali zmorejo dalje opraviti sami. Če zmorejo, se jim bo mogoče zdelo to odlična izkušnja in jih morda vzpodbudi, da bodo v prihodnje z veseljem pričakovali tak lahek namig.
Naslednji nivo je konjevo pripravljanje na odgovor, prenese težo, prepozicionira telo, ali spremeni tisto, kar takrat počne, na pozitiven in željen način. To je definitivno trenutek, ko želimo delati najmanj, kar se da. Naj naredi zahtevano do konca, a poskrbimo, da bo zanj to karseda pozitivna izkušnja. Naj ga vzpodbudi k temu, da naslednjič, v enaki situaciji, spet stori enako.
Če ne prepoznamo in vzpodbudimo konjevih najmanjših poskusov (naporov), je naslednji nivo, ko konj čuti, da ne more najti ugodne rešitve da bi ubežal pritisku, ki ga čuti. Nasloni se na brzdo (potegne za vajeti), spremeni držo glave, kar vpliva na njegovo ravnotežje, kar otežuje, da so zbrani in hitro pade plečka. Ko so toliko zmedeni, da padejo iz ravnotežja, so verjetno dovolj zmedeni, da pozabijo kaj so počeli, da bi bilo treba premakniti kravo, premagati kakšno oviro, karkoli na čem smo delali da bi mu usmerili njegovo pozornost na to.
Na tej točki, na osnovi prejšnjih izkušenj in do neke mere tudi genetske zasnove, se bodo odzvali s zmedenostjo, strahom, frustracijo, jezo, zamero ali katerim drugim čustvom, na vse to pa se bi morali mi odzvati individualno. Kar povzroča zmedo ali strah pri enem konju, lahko povzroči frustracijo in zamero pri drugem. Zato je pomembno da diagnosticiramo specifičen problem pravilno, preden predpišemo zdravilo, in smo prepričani, da zdravimo vzrok in ne simptome (posledice).
Martin Black, martinblack.net
prevod: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
