Mark Rashid: Pogledi in zaznavanja, nadaljevanje

„… Nazoren primer take vrste nesporazuma je bil velik siv kastrat z imenom Traveler. Vzgojila ga je lastnica, mlada ženska z imenom Jan. V času, ko sem bil zaprošen, da ga pogledam, je napolnil štiri leta, zamenjal tri trenerje, katerih edina naloga je bila, da ga poskušajo začetno ujahati. Pomembno je poudariti, da je Jan mirna, pozorna in obzirna oseba, z izkušnjami v konjeništvu, ki se je kastratu, preden ga je peljala k prvemu trenerju, dosti posvečala. Tako se je Traveler z lahkoto vodil, pustil urejati kopita, nalagal na prikolico in tudi že nekajkrat imel sedlo na hrbtu, vse brez incidentov.
Jan mi je povedala, da si je zelo želela sama trenirati Travelerja, a pričakovala je dojenčka in menila je, da se konju ne bi mogla dovolj posvečati. Zato ga je peljala k trenerju in nekako pričakovala, da bo učenje potekalo gladko, še posebej ker je bil konj tako lepo vzgojen in voljan učiti se.
Na njeno veliko presenečenje jo je že po nekaj tednih trener poklical in zahteval, da Travelerja odpelje. Razvil je celo dizertacijo o tem, kako je konj nevaren in zelo nespoštljiv, brezobziren in bi znal kmalu koga ubiti. Povedal je še, da je Traveler neštetokrat ritnil proti njemu, se vzpenjal in grozil, da ga bo ugriznil. Tako hudobnega konja ne želi imeti v hlevu in Jan ga je morala takoj odpeljati.
Nekako vsa iz sebe zaradi situacije, ki jo je orisal trener, je Jan prišla po Travelerja in šokirana spoznala, da je bil opis dejansko točen. Ko mu je želela nadeti oglavko, ji je hitro obrnil zadnjico in grozil z brco. Nekako ji je uspelo pripeti ga na povodec, a vso pot do prikolice je „poplesoval“, prhal in občasno tudi vzpenjal na zadnje noge. Na prikolico ga je le stežka spravila, nabijal pa je vso pot do doma. Tudi v domačem okolju Jan več ni mogla pristopiti k njemu, da ne bi polagal ušes in grozeče razkrival zobe.
Preden ga je odpeljala k trenerju, sta se redno sprehajala po cesti, da se je spoznal z novimi zvoki in predmeti. Zdaj, ob prihodu nazaj, je bilo vodenje, pa čeprav samo iz enega izpusta v drugega, skorajda nemogoče.
Poklicala je drugega trenerja, žensko, ki je bila znana po tem, da s konji dela mirno. Že na prvi pogled je podprla ugotovitev prvega trenerja, da je Traveler izjemno nespoštljiv in nevaren. Šla sta v okrogli izpust, da bi ga naučila manir. Metode, ki jih je pri tem uporabljala, so bile, po Janenih besedah, daleč od nenasilnih tehnik. Vključevale so pokanje z bičem, vztrajno udarjanje z vrvjo po zadnjici in grobo cukanje za oglavko. V določenem momentu je predlagala tudi, da bi konja vrgli na tla in mu s tem pokazali, kdo je glavni, kar je Jan odklonila.
Traveler je bil po dveh urah maltretiranja precej podrejen. Trenerka je pokazala Jan, kako naj uporablja prijeme – prijeme, ki so bili tako agresivni, da je bilo Jan neugodno uporabljati jih. A zdelo se ji je, da je to edini način, da se Traveler odziva in ni imela veliko izbire. Razen tega jo je trenerka prepričala, da bo, ko bo enkrat razumel, da je Jan šef, odnehal z vsiljevanjem svoje dominance proti ljudem.
Da skrajšam, ni delovalo. Konjevo obnašanje se je še poslabšalo. Prišla sta do točke, ko se ga je Jan tako bala, da ni upala niti očistiti njegovega boksa. Bila je vsa nesrečna, ker konja, ki ga je včasih lahko vodila okoli samo z rabljeno vrvico od bal okoli vratu, zdaj ne more niti pobožati.
Poskusila je še s tretjim trenerjem, ki pa je kmalu predlagal, naj ga pošlje v klavnico, preden nekoga resno poškoduje. Strtega srca ga je pripeljala na mojo delavnico, ki sem jo imel v bližini, mi detajlno razložila njegovo ozadje in trening izkušnje ter v solzah izdavila, da sem njegovo zadnje upanje. Če mu jaz ne morem pomagati, ga bo dala uspavati, saj ne želi, da ubije ali njo ali koga drugega.
Med tem, ko je Jan naštevala, kakšne težave je izkusila v preteklem letu s Travelerjem in kako nevaren in nespoštljiv je postal, mi je na misel vedno znova prihajalo nekaj. Čeprav se je obnašal, kot da je zloben in nevaren, v resnici nikoli ni nikogar poškodoval. V vsakem primeru, tudi ko so trenerji z njim počeli precej agresivne stvari, ni nikogar ne brcnil, ne ugriznil, ne poteptal. Grozil velikokrat, a nikoli izpeljal grožnje. To me je privedlo do vprašanja, ali njegovo vedenje dejansko izvira iz nespoštovanja. Morda gre za nekaj popolnoma drugega…“
„…Torej, nimam pojma, kaj se je zgodilo med Travelerjem in prvim trenerjem. Morda je prišlo do neke vrste napačnega razumevanja, ki je prisililo Travelerja, da je privzel samoobrambno obnašanje in tako prestrašil trenerja. Težko je reči. Ena stvar, ki jo vem zagotovo, pa je, da so vsi vpleteni imeli povsem različne poglede na situacijo.
Do takrat, ko sem bil zaprošen, da delam s Travelerjem, so Jan trije različni profesionalni trenerji prepričali, da ima nespoštljivega in nevarnega konja (kljub temu, da nikoli dejansko ni nikogar poškodoval). Povedali so ji, da je edini način za njegovo obvladovanje „težka roka“, ki ga bo naučila spoštljivosti in manir. Rezultat je bil, da je Jan verjela, da ima zlobnega konja, ki ga je ob vsakem kontaktu treba opominjati, kdo je šef. Na nesrečo tako ravnanje ne samo da ni pomagalo Travelerju, vso situacijo je še poslabšalo. Ko je Jan stopnjevala pogostost in intenzivnost pritiska nanj, je postal neobvladljiv in tako jo je bilo strah stopiti v njegovo ogrado.
Travelerjeva perspektiva je bila dosti bolj preprosta. Vsakič, ko je človek prišel v njegovo bližino, se ga je vleklo za oglavko, udarjalo s povodcem, kričalo nanj in na splošno grdo ravnalo. Kar se je njega tikalo, se je moral braniti vsakič, ko je mimo prišel nekdo na dveh nogah. Če je to prestrašilo ljudi, ki so ga cukali in tepli, pa naj bo… Konec koncev so bile njegove možnosti precej omejene. Traveler je preprosto reagiral na situacijo na edini način, ki ga je znal.
Jan in Traveler sta imela dva različna pogleda na isto situacijo in ta pogleda sta bila na povsem različnih koncih spektruma. Ne bi mogla biti bolj narazen.
Če je bil Traveler razburjen zaradi vsakega, ki mu je prišel v njegovo bližino, zakaj cel proces zbliževanja in privabljanja želje po mirnosti in zaupanju ni zahteval dosti več truda z moje strani? Resnica je, da nisem rabil narediti veliko, ker v bistvu veliko ni bilo treba storiti. Vidite, ko je konj prestrašen ali v težavah, skorajda vedno začne iskati nekoga ali nekaj, ki bi mu pomagal.
Mislim, da si je še nekaj pomembno zapomniti. Razlog, zakaj je Traveler (ali katerikoli drug konj, kar se tega tiče), iskal pomoč v grozeči situaciji pri meni je v tem, ker je čredna žival. Izjemno so odvisni od drugih posameznikov za preživetje. Malokdaj boste v divjini videli osamljenega konja, kajti sam konj je ponavadi mrtev konj. Torej, iz konjeve perspektive, varnost prihaja s številom in to je ena stvar, ki jo ve vsak konj. Ključ je potem najti način, da nas konj vidi kot posameznika ki mu pomaga, ko je treba….“
Mark Rashid (markrashid.com), Horses Never Lie, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.