Martin Black: Prepoznajmo, priznajmo, ukrepajmo!

Konji so večinoma mirne, tihe živali, sploh ko skrbijo sami zase. Prostoživeči konji večino svojega časa preživijo sproščeni in tiho. Na drugi strani pa konji, zaprti v boksih, hranjeni z visoko energijsko hrano, lahko razvijejo fizične in psihične težave.

Na začetku dela z mladim konjem, ko začnemo z ujahovanjem ter rednim delom, se zdi, da je obvladovanje nivoja energije vzrok za veliko težav, ki jih imajo ljudje s svojimi konji. A če bi mu vsaj malo stopili nasproti, bi konj rade volje obdržal svoje naravno obnašanje.

Obstaja poplava različnih naprav, ki jih vstavimo konju v usta ali nataknemo na glavo, pri poskusih, da bi obvladovali njegovo energijo. Na drugi strani pa je cela gora dodatkov, vitaminov, mešanic in pripravkov, katerih proizvajalci zagotavljajo da so najboljše za našega konja, ki mu energijo dodajajo. Nekaj problemov nastaja iz orodja, ki ga ljudje izberejo, način, kako ga uporabljajo, pa le še priliva bencin na ogenj. Pojavlja se tudi debelost pri konjih. Tudi če bi to nekako spregledali oz. sprejeli pri starejših konjih, predstavljajte si mladega konja. Primerjajmo ga z otrokom, ki ga nahranimo s sladkarijami, potem pa pričakujemo, da bo sedel pri miru pri domači nalogi ali pa šel spat. Kemični procesi, ki se dogajajo v telesu, tega enostavno ne dovolijo. Energija, shranjena ali ustvarjana, konja sili da se giblje. Manj kot ima odvečne energije, manj se bo želel gibati. To ne pomeni, da stradajmo konje, bodimo samo previdni, kaj mu hranimo, Namesto visoko energetskih žit oziroma mueslijev, skratka ogljikovih hidratov, poiščimo hrano, ki ne bo povzročala, da bo konj želel skočiti iz svoje kože. Drug faktor je strah oziroma razburjenje. Konji so pozorne in občutljive živali, hitro se prestrašijo. Torej, če mu na občutljiv del njegovega telesa, na glavo, nataknemo napravo, ki mu povzroča bolečino (ali ga samo skrbi, da mu bo povzročila bolečino), bo postal zaskrbljen, Vemo, da je v takem primeru njegova prva reakcija bežanje. Bolj ko ga nekaj moti, vznemirja ali plaši, hitreje bo odšel stran oziroma se bo odmaknil.

V Ameriki imajo pregovor: »Jezdi hitrega konja počasi in počasnega konja hitro.« Mi s svojo energijo vplivamo na konjevo. Če ima jezdec veliko energije v sebi, bo konj to čutil in bo delal hitreje. In nasprotno, če jezdec ni energičen, bo konj delal počasneje. Se pravi, da se prilagaja tudi nivoju energije, ki ga zazna v nas. To se morda ne bo zgodilo že v nekaj minutah, kar sedemo nanj, lahko pa v nekaj urah ali dnevih, v večini primerov, tudi z ljudmi, ki nimajo veliko konjarskih izkušenj. Zato moramo kontrolirati same sebe in svojo energijo. Ko je oseba sproščena in je njen ritem počasnejši kot konjev, potem bo konj sčasoma poskušal ujeti ta počasnejši ritem. Enako velja, če je jahač napet in hitrejši od konjevega ritma. Pogosto se jezdec ne zaveda, da ustvarja zaskrbljenost v konju, s svojimi ritmom, notranjo energijo, hitrimi rokami. Ko hitro primemo za vajeti in delamo sunkovite potege na brzdo, konj nima časa, da bi se prav postavil in posledično ga bolečina iz brzde naredi prestrašenega.

Mirne, počasne, potrpežljive, nežnejše roke in blažja brzda (z manj vzvoda, brez verižic ali ostrih delov, ki pritiskajo konju na usta), mu omogoča, da je bolj sproščen. Pogosto pri konjih velja »manj je več«. Manj kot naredimo, več dosežemo. Bolj kot se obešamo na brzdo, manj kontrole imamo nad konjem. Konj je bolj sproščen, ko deluje v ritmu z nami. Hranjenje premočne hrane in premalo dela pri konju povzroča kopičenje energije. Strah ali pričakovanje bolečine zaradi brzde ali grobih rok jahača ustvarja novo energijo. Jezdečev ritem ravno tako povzroča, da je konj bolj energičen. Če smo sami pri sebi sposobni to prepoznati, si priznati ter ukrepati (spremeniti prehrano, izboljšati svoje jahanje), se lahko izognemo razočaranju, morda celo poškodbi, pa tudi naš konj bo dosti bolj srečen.

Martin Black

Prevod in priredba: Doroteja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.