Gwynn T. Weaver: Nekaj misli o hakamorju, 3. del

Razum pred mišicami
Uporaba hakamorja je nujno povezana z uravnoteženim značajem in sposobnostjo sprejemanja dobrih odločitev. In da, uganili ste, to se zahteva od jahača. Uspeh je popolnoma odvisen od njegove izbire prave opreme za pravo priložnost. Vedeti mora, kaj rabi za izvedbo določenega opravila in izbira opreme in konja ga lahko pripelje do zmage ali pa poraza.
Nekatera dela na ranču niso primerna za mlade konje, ki se šele spoznavajo s hakamorjem. Sortiranje živahnih telet, na primer, lahko za mladega konja pomeni preveč dogajanja in ga razburi, da ne posluša več rahlih namigov hakamorja. Primernejša so počasnejša, mirna opravila, pri katerih ima konj dovolj časa, da razmisli in odgovori na namige, sploh na začetku uporabe hakamorja. Proces navajanja nanj in utrjevanje pravilnih odzivov »traja, kolikor pač traja«, če uporabim besede kalifornijskih Vaquerov. Konjeva samozavest se gradi skozi doslednost jahača. To velja tako za pozitivne stvari, kot, na žalost, tudi za negativne. Jahač s trdo roko bo namreč »zgradil« konja, ki bo dosleden tudi pri upiranju na hakamor.

Osebna kontrola …
Najpomembnejša odločitev, ki je pred jahačem v tej fazi igre je, kako bo sam sebe kontroliral. Hakamor zahteva (bolj kot kater koli drug način treninga mladega konja) da je uporabnik sposoben nadzorovati svoja čustva in odzive, ko dela s konji. Tu ni prostora za izbruhe jeze in pretirane reakcije. Če ne more nadzorovati svojega temperamenta, svojih odzivov, potem hakamor ni pravo orodje zanj. En sam izbruh jeze, en sam lahkomiseln trening za vedno pokvari hakamor konja. V Ameriki imajo izrek da »mišice ne naredijo osebe« in podobno ne zgradijo tudi hakamor konja. Ni bližnjice do izurjenega konja v spade brzdi, še manj obstaja bližnjica za konjarje, ki bi želeli rokovati s to brzdo. Vzdrževanje primernega obnašanja je lastnost, ki jo mora pravi konjar nujno posedovati. Rokovanje s hakamorjem je odličen način za pridobivanje sposobnosti, ki so kasneje potrebne za delo s konjem v spade brzdi.

… in osebna rast
Ironično, da je prav skromni hakamor tisti, ki od jahača zahteva, da obesi svoj ego na klin, preden sede na konja. In tega ne more narediti, če ne popusti prijema, s katerim se oklepa glasov v sebi, tistih, ki mu narekujejo, kaj naj dela, in raje posluša tisoče subtilnih sporočil, ki mu jih pošilja konj.
Torej, brez zvončkljajočih ostrog, brez na soncu svetleče se s srebrom okovane opreme, hakamor konjar tiho stopi v dolgo vrsto dobrih konjarjev, ki so že šli čez ta proces pred njim. Od te točke naprej bo njegov posel, da se »stopi z ozadjem« in namesto da izpostavlja sebe, gradi in izoblikuje konja pod sabo. Vsi vidijo spremembo na konju, ko napreduje skozi hakamor faze, a resnična sprememba je vtisnjena v srce osebe, ki jezdi na hrbtu tega konja.

Prehod na dvojne vajeti
Fina, skorajda subtilna povezava med jahačem in konjem, ki se ustvari takrat, ko slednji resnično začuti in se začne samozavestno odzivati na namige hakamorja, je tudi znak, da je počasi prišel čas za naslednjo fazo. Prehodni čas, ko se konja jezdi tako s hakamorjem kot tudi z brzdo, je proces, ki ga v današnjem času hitenja in iskanja hitrih rezultatov, ne srečamo več ravno pogosto.

Gwynn Turnbull Weaver: Some Thoughts On The Hackamore

Prevod in priredba: Doroteja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.