Ken McNabb: Temelji treniranja se postavljajo na tleh

Zakaj izgubljati čas z delom na tleh, ko pa si želimo jahati?
Ko začnem delati s konjem na tleh, se najprej želim prepričati, da razvija spoštovanje do mene, da me vidi kot usposobljenega in zaupanja vrednega za vodjo v tej zvezi. Do tega pride, ko konj razume, da sem tisti, ki ga pripravi do premikanja nog. To je najbolj enostaven razlog, zakaj začnemo delati na tleh preden začnemo jahati. Odnos, ki ga imamo s konjem na tleh, se bo avtomatsko prenesel v sedlo. Konj se ne spremeni, ko ga osedlamo. Če ima slabe navade na tleh, bo imel slabe navade, ko bomo v sedlu. Konj, ki ga jezdite in konj, ki ga vodite, je eden in isti. Če vas vleče za sabo, vam hodi po nogah in odriva, ko ga vodite na povodcu, bo to isto počel, ko boste v sedlu. Šel bo po svoje, vas odnesel nazaj proti hlevu, vedno bo kot na iglicah, nervozen, nezbran, … In kje popravljamo te težave? Tam, kjer smo najbolj varni, na tleh.

Mi lonžiramo konja in ne obratno
V svojem prvem kontaktu z neznanim konjem, pa naj gre za takega, s katerim se ni še nič delalo, ali pa starejšega konja, ki naj bi že bil izurjen, od njega zahtevam premikanje nog. Začnem z vrvičnim oglavnikom in daljšim, cca 3,5 do 4 metre dolgim povodcem. Stojim pred konjem in svojo levo roko držim kakih 30 centimetrov (ali več) stran od konjevega nosu. Pokazal mu bom, v katero smer ga pošiljam in ko to naredim, z desno roko zavrtim konec povodca (zadnjih 50 cm) in zahtevam premikanje naprej in v krog okoli mene v levo. Gibanje naprej prihaja iz zadnjega dela konja, a preden dosežem, da se ta »motor« (kot tudi pravimo zadnjemu delu) pravilno zažene, moram pristopiti k plečki in zaprositi konja, da se umakne. Ko premakne prvi del, odpre pot zadnjemu delu telesa in lahko ga začnem premikati naprej, v krogu. Če bi samo začel loviti njegov rep, bi se kaj hitro konj vkopal s prvima nogama in delal obrat. Odmikal bi samo zadnji del, hkrati pa silil mene, da se lonžiram okoli njega. Na tak način konj prevzame vodenje, on premika moje noge, sam pa je bolj ali manj pri miru. Če se konj ne odzove, ko zavrtim konec povodca, stopim korak bližje proti plečki. »Vdiram« v njegov osebni prostor in če tudi to ne zaleže, si pomagam s povodcem. Dodajam pritisk tako, da lahno in ritmično »udarjam« s povodcem po plečki. Moč pritiska malenkostno povečam vsakih nekaj sekund, če ne dobim odgovora. Takoj, v isti sekundi, ko se odmakne stran, pa pritisk popustim. To popuščanje je takojšnja nagrada, sporoča mu, da je storil prav.
Ne čakajte na »veliko stvar«, da popustite pritisk. Dovolj je že korak stran, ali samo prenos teže na zunanjo nogo, sploh pri konjih, ki so prestrašen in zmedeni.
To vajo ponovim dvakrat, trikrat, da konj razume, da bo deležen razbremenitve vsakič, ko se umakne mojemu telesu. Moram biti prepričan, da razume mojo zahtevo in voljno umakne plečko. Ko se enkrat giblje naprej, dovolj je že nekaj korakov, ga ustavim, popustim pritisk, ga s tem nagradim in mu dam vedeti, da se je pravilno odzval. Vajo gradiva naprej, do te mere, da se na moj namig sproščeno giblje okoli mene, medtem ko sam stojim pri miru in ga samo spremljam, s prsmi vedno obrnjen proti njemu. Potem enako vajo narediva tudi v desno stran.

Nadgradnja
Ko konj lepo teče na lonži v levo in desno, je čas, da ga prosimo za mehkost. Želimo, da nas spremlja z očesom, in mehko uvije glavo v notranjost kroga. Naučiti ga je treba, da teče naprej in gleda nazaj. Moj cilj je, da mehko teče na lonži in me gleda z obema očesoma. Če v začetku dosežem, da samo malo uvije glavo v notranjost in me pogleda, bom to sprejel za odlično reakcijo in ga nagradil.

Prva vaja je pogosto ustavljanje in menjava smeri. Med tem, ko konj potuje na lonži, stopim v njegov prostor. Če potuje v levo, sam stopim v levo in v njegovo črto potovanja. Želim se pojaviti pred njim, točneje, pred njegovim očesom – tako se ustavlja katera koli žival plen, naj gre za konja, kravo ali koga podobnega. Če ne upošteva namiga in nadaljuje pot, potegnem za lonžo in ga privedem v notranjost kroga, s prvim delom proti sebi. Ko stopim v levo, postane lonža ohlapna, zato jo napnem in potegnem konja proti sebi, kar ga ustavi. Zdaj je tudi že v poziciji za spremembo smeri, iz leve v desno. To »ustavi in zamenjaj smer« vajo ponovim nekajkrat v vsako smer, da konj začne razumevati, kako se mora ustaviti.

V drugi vaji dodam hitrost. Začnem zahtevati vse hitrejše in bolj tekoče menjave smeri. Skozi ustavljanje prestavim vrv iz leve v desno roko in dodam pritisk na zunanjo plečko, zaradi česar konj naredi rollback (obrat za 180 stopinj okoli zadnjih nog). Včasih je dovolj že korak proti plečki, včasih pa je treba zavrteti konec lonže, kar podkrepi namig, morda se ga bo treba celo dotakniti z vrvjo, da bo prestopil hitreje. Namen te vaje je, da bo konj začel pogledovati proti meni v pričakovanju ukaza za zamenjavo smeri. Skozi takšno urjenje postane mehek v tilniku in vratu, nauči se potovati naprej, z očmi na tistem, ki drži lonžo.

Pogosta napaka pri delu na tleh je, da se ne spreminja smeri dovolj hitro in pogosto. Konju se dopusti, da dela neskončne kroge v eno smer, kar mu seveda gradi kondicijo, a zelo malo vpliva na njegovo razmišljanje. Ne zaposli ga psihično, ravno nasprotno. Zame je razlog za delo na tleh, da spremenim, kako me konj gleda in razmišlja, kaj delava.

Ken McNabb (kenmcnabb.com)

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.